Peter Veselič: Živeti v sedanjosti

Peter Veselič: Živeti v sedanjosti
Peter

Predvidevam, da je že vsaj velika večina od nas slišala, da moramo živeti v trenutku, 'tukaj in zdaj', da moramo biti v življenju čim bolj prisotni ali navzoči. Prepričan pa sem, da imamo kar težave razumeti, kaj naj bi to zares pomenilo. Da bi to stanje zares spoznali, ga moramo najprej doseči in izkusiti. Dokler ga zares ne izkusimo so to le besede in težko dojamemo, da nekaj takega zares obstaja in je neprimerljivo bolj živo in resnično, skratka bolj budno stanje, kot ga večina pozna.

O tem lahko pišem, ker sem takšno stanje doživel leta 2009. Pri meni je to stanje intenzivno trajalo, žal, samo en dan, vendar ta dan sigurno ne bom nikoli pozabil, tudi če mi bo v prihodnosti kdaj uspelo to ponoviti in predvsem zadržati. Težko opisati z besedami. Na kratko bi lahko to stanje opisal kot veliko bolj intenzivno zaznavanje sveta, barve so bile bolj žive in izrazite, misli bolj odprte in ostre, kakor tudi predmeti okoli mene, ki sem jih opazoval in občudoval, kot da jih prvič vidim. Spomnim se, kako sem na radiju zaslišal pesem, ki sem jo poprej že večkrat slišal, vendar sem takrat prvič zares dojel njeno vsebino, ki se je v angleščini glasila: 'občuti dež na svoji koži, ker ga nihče drug ne more občutit namesto tebe'. Vesel sem, da sem to doživel in od takrat se nenehno trudim biti v trenutku. Pogostokrat mi ne uspe, se pa zdaj toliko hitreje zalotim in opomnim, da sem v miselnih scenarijih preteklosti ali prihodnosti.

Koliko stvari gre mimo nas in jih imamo za samoumevne. Vsi občutki so dragoceni (ne smemo pa občutke zamenjevati s čustvi, ki so posledica misli!). Pri vsakodnevnih opravilih bodimo popolnoma navzoči, opazujmo in spremljajmo svoj sleherni gib ter, dobro bi bilo, tudi vdih in izdih. Torej, ko si npr. umivamo roke, bodimo zavestni pri tem opravilu, opazujmo svoje roke in gibe, občutimo vodo, ki nam polzi skozi prste. Ne bodimo pri sprotnih opravilih v mislih, v 'včeraj' ali v 'jutri', ker smo lahko prikrajšani za zavestno izkušanje sedanjosti, prikrajšani za občutke, ki so edino resnični.

Vsak človek občasno ali do neke mere doživlja trenutek sedanjosti na svoj način. In zakaj to naravno stanje ne podoživljamo vsi, ves čas? Naše istovetenje z umom ustvarja projekcijo vseh mogočih predstav, oznak, podob, sodb in opredelitev, ki nam onemogočajo vsakršen pristen odnos. Kot nekakšna zavesa, ki stoji med nami in nami samimi, med nami in našimi bližnjimi, med nami in naravo, med nami in vsem ostalim. Prav ta miselna zavesa ustvarja slepilo ločenosti. Lažno dojemanje, da obstajate vi sami in potem še neki ločeni od vas – vsi drugi in vse ostalo, je zmotno. Ko preidemo v budno stanje in smo resnično v trenutku, zares dojamemo, da je vse ostalo govorica našega uma. Vse kar ostane pa je naša resnična narava, naš večno navzoči 'jaz sem', zavest v svojem neokrnjenem stanju, še preden se je poistovetila z obliko.
Dr. Deepak Chopra rad izpostavi lep primer, da ko nekaj poslušamo, poskusimo ustaviti svoje misli in se v trenutku tišine vprašajmo, 'kdo je tisti, ki posluša?'. S to preprosto vajo marsikomu uspe dojeti, da sta dva. Tisti, ki misli in tisti, ki samo opazuje tistega, ki misli. Kako vse to dati pod skupni imenovalec? Kaj ali kdo je tisti, ki misli in kaj ali kdo je tisti, ki opazuje?

Filozof René Descartes je izjavil: »Mislim, torej sem«. Po prepričanju vseh današnjih prebujenih ljudi in duhovnih učiteljev je to ena najbolj napačnih in zavajajočih izjav v zgodovini.
Um je sijajno orodje, če ga pravilno uporabljamo. Če pa ga uporabljamo napačno pa lahko postane eno najbolj uničevalnih orodij in pri tem sploh ne gre za to, da ga mi uporabljamo napačno, kot to, da um začne kontrolirati, voditi in uporabljati nas. Naš um je instrument in ga imamo zato, da opravimo to ali ono nalogo. Ko je le-ta opravljena, ga takoj odložimo. Veliko pesnikov, pisateljev, znanstvenikov v zgodovini je govorilo prav o tem, da so do svojih največjih del in odkritij prišli ravno v fazi miselnega mirovanja ter da je bil pravi vir nekje drugje, kot da je to izumil ali napisal nekdo drug. Nikola Tesla je nekoč izjavil, da ni problem izumiteljev, da ne bi znali misliti temveč, ker ne znajo nehati misliti. Prepričani smo, da je naš um – mi sami, in to je naša zmota in slepilo. Naše orodje nam je zraslo čez glavo in postalo naš gospodar (naš ego).

Peter Veselič: Živeti v sedanjosti

Obremenjeni smo s svojo preteklostjo in jo nenehno analiziramo. Čakamo in si slikamo boljšo prihodnost, ki nam bo prinesla nekaj lepega in pri vsem tem pozabljamo, da obstaja samo sedanji trenutek. Vse kar se je kdajkoli zgodilo, se je zgodilo v sedanjosti, nikoli v preteklosti in nikoli v prihodnosti. Tako pride do tega, da nedolžen življenjski položaj, dogodek ali čustvo spremenimo v osebni problem in trpljenje.

Marsikdo je že kdaj videl koga, ki hodi po cesti in sam pri sebi godrnja ali si naglas prigovarja v brado. Pri tem radi rečemo 'poglej ga, temu se je pa zmešalo', pa vendar to vsi neprestano delamo, v svojih mislih. Nek modrec je nekoč dejal svojim učencem: »Kljub temu, da vam vaš um dopoveduje, da ste v težkem položaju, dvignite prst in se vprašajte 'kaj mi manjka točno v tem trenutku?'«. Če nas ravno ne boli zob ali kaj podobnega, bo večina ugotovila, da nam ne manjka prav nič. Pa kljub temu, da nam nič ne manjka, v danem trenutku razmišljamo vse mogoče in se s tem upiramo. Vsak od nas je že kdaj v življenju doživel, da ko je po dolgem času upiranja neko stvar izpustil, skratka pozabil na njo, da se je le-ta takoj ali pa v kratkem času sama uredila.
PREDAJA ALI PREPUSTITEV NI ŠIBKOST! Ravno nasprotno, v sebi nosi veliko moč in to moč sem sam pred leti, kot sem že prej omenil, v celoti izkusil. Če se prepustimo in naša bit oziroma notranjost ni več ujetnica zunanjih okoliščin, se stvari uredijo, brez da bi se za njih rabili količkaj truditi. Verjamem, da se to iz perspektive marsikoga sliši zelo neverjetno in iluzorno, pa vseeno, tako stvari funkcionirajo.

Pa si lahko zopet malo sposodimo dobrega starega Shakespeare-ja, ki je dejal: »Več stvari je na nebu in zemlji, kot si utegne vaša šolska modrost sploh sanjati, Horacij«.

Prisrčen pozdrav,
Peter

Za več informacij:
tel: 040 302 040
mail: peter.veselic6@gmail.com