Sonja Mušič: (Ob) žalovanje

Sonja Mušič: (Ob) žalovanje
Sonja Mušič

Vsi v življenju se vsaj enkrat soočimo s smrtjo nekoga bližnjega. Že mlada sem izgubila očeta, vsaj meni se zdi, da sem ga imela premalo časa zraven sebe. On je bil tisti, kateremu sem se stalno upirala, vendar je čutil, kakšen človek sem in me mirno dan za dnem učil, kar me je imel namen naučiti. Čas beži, vse se spreminja..in minilo je 10 let..10 let od smrti človeka, za katerega nas še danes ustavljajo ljudje na cesti in se ga spominjajo, kot, da je živ. 10 let od smrti očeta, ata, prijatelja in neverjetnega podjetnika, kateremu ni bilo mar za denar, ampak za ljudi, s katerimi se je srečeval in kateri so sodelovali z njim. Prisluhnil je vsem, spregledal vse stiske in kar je bilo v njegovi moči, je delil. Zapomnil si je vse tegobe tudi malih ljudi in iskal rešitve, kako bi jim pomagal. Ne mine dan, ko se ne bi spominjali njegovih nasvetov, zgodb in prigod, predvsem pa izkušenj, ki so nam izoblikovala življenja. Vse je drugače danes, a on ostaja. Ostaja tak, kot je bil. Nasmejan, preprost, topel, poln navdiha ter predvsem modrosti, ki so njegove najbližje in širšo okolico naredile boljšo. Ni jih več veliko takih in dolgo jih ne bo. In naučili smo se, da je to namen človeštva...ostati v spominu drugih s pridihom topline in ljubezni, predvsem pa z zaupanjem, da se lahko zaneseš na njega. Četudi je samo eden tak. Ko je umrl, vem, da sem pomislila, kakšen je namen njegove zgodnje smrti. Učil me je o astrologiji, o različnih verstvih, o duhovnem svetu, o podjetništvu, o odnosih do drugih ljudi, skratka popeljal me je na pot, katera mi je sedaj, ko sem starejša, čedalje bolj blizu. Takrat nisem razumela, kaj je namen njegovega dela z mano, sedaj mi je vse jasno. Razširil mi je pogled na odnose, življenje, duhovnost, delo, različnost, bolezni in kako jih zdraviti. Takrat se mi je zdelo brez pomena, danes vem, da je bilo to nujno za moje življenje.

Sonja Mušič: (Ob) žalovanje

Hodim po njegovi poti in si širim znanje, katerega mi je takrat samo osnovno razlagal. Sedaj vem, da je vedno z mano. Ko me kdo vpraša, ko se mu zgodi enaka izkušnja smrti bližnjega, kako poteka žalovanje, kako poteka tvoj odnos do smrti, se vedno spomnim moje izkušnje. Učil me je, da imamo vsi svoje naloge na tem svetu in ko pride čas, ko opravimo nalogo, gremo dalje, v druge dimenzije. In takrat mi je pod roke prišla knjiga POTOVANJE DUŠ. Zakaj ravno takrat, ne vem, vem samo, da si sedaj knjige vedno kupujem po intuiciji, ker sem mnenja, ko se postavim pred police, da nekdo ve, kaj ravno sedaj potrebujem. In ta knjiga mi je najbolj razložila, zakaj in kako, vsaj meni. Govori o tem, da ko se zaključi zemeljska šola, odidemo in takrat nas pričakajo vse duše, ki so že neskončno dolgo z nami, ali na zemeljskem življenju ali v drugih dimenzijah. Morda se za neverujoče res sliši čudno, vendar jaz verjamem, da smo na tem svetu z nalogo, da najdemo svoj namen. In, ko se zopet srečaš z vsemi dušami ali ljudmi, ki so imeli na zemeljskem življenju neko vlogo , ali starševsko, ali partnersko ali pa samo prehodno, kot kaki znanci, ali nekdo, ki pride in ti samo da nek uvid v tvoje življenje in se ne pojavi več, takrat se pregleduje bilanca tvojega življenja, ali si izpolnil svoj namen, svojo nalogo. Pred očetovo smrtjo sem odšla tudi k nekemu astrologu, ki mi je v bistvu povedal, da je oče hudo bolan, vendar sem mislila, da ima depresijo, nikdar nisem pomislila, da ima slabo srce. Napovedal mi je tudi vse nadaljne dogodke, katerih nisem razumela takrat, ampak šele, ko so mi sporočili, da je oče umrl. Takrat sem tudi šla na regresijo, na katero sem se prijavila že 4 mesece pred njegovo smrtjo. Odločila sem se, da ga poiščem. Ali se je vse dogajalo v moji glavi, ali pa je nekaj res na tem, ne vem. Vem samo, da sem ga v terapiji videla obsijanega z zeleno svetlobo. Bil je nasmejan, pomirjen in rekel je, da je srečen in da je izpolnil svojo nalogo. In ta moment je bil zame ključen, da sem ga izpustila in mu želela srečo. Ta moment me je pomiril. No pa nazaj h knjigi. Le ta je spremenila moj pogled na vse moje življenje, na vse ljudi, ki me obkrožajo, na mojo mamo, sestro in otroke. Knjiga opisuje, da ko se odločimo, da se vrnemo na zemeljsko šolo, nam vodniki pokažejo možne scenarije našega bodočega življenja, glede na šolo, ki jo moramo oddelati. Pokažejo nam idealno pot našega življenja in kje nas bo nekdo prišel opozorit, da smo skrenili. Ali v obliki človeka, ki ga bomo srečali kar tako, pa nam bo dal pomembno sporočilo ali pa v obliki takoimenovanega dejavuja, katerega ste sigurno že kdaj doživeli. Občutek, da si nekje to sceno življenja že videl. Takrat veš, da gre nekako približno v pravi smeri tvoja življenjska pot in učenje, katerega moraš predelati. Ta del mi je razložil, zakaj so nekateri revni, drugi bogati, nekateri zdravi, drugi bolni, nekateri umetniki, drugi drugače. Sedaj razumem poti ljudi in se ne obremenjujem, zakaj ima nekdo več kot jaz, zakaj se je ravno meni to zgodilo.

Sonja Mušič: (Ob) žalovanje

Vem, razumem, to je moja pot, katero moram oddelati. Ali po težji poti ali lažji. Zaradi tega lažje živim. Tudi ljudi, ki mi jih na pot pripelje življenje, ne gledam samo kot znance, ali nekoga, ki je prišel mimo. Verjamem, da so mi vsi dani z namenom. Iščem samo, kaj mi sporočajo in kaj se moram od njih naučiti. In tudi, kaj moram jaz dati njim. Razumem, zakaj nekateri odidejo iz naših življenj in pridejo drugi. In ko si izbereš svojo nalogo, si izbereš tudi soigralce, ki bodo ključni in manj ključni v mojem življenju. Zato tudi razumem, zakaj so mi dani starši, katerih ne moreš menjati, za kaj drugega, ampak so morda tu, da odigrajo najtežjo vlogo in hkrati zelo pomembno zame. Ko enkrat začneš zavestno opazovati svoje življenje, situacije, v katerih se znajdeš, težke in lepše, veš, da je to tvoja naloga in jo sprejmeš. Ne smiliš se sam sebi, ampak se podaš v borbo. Zato tudi vem, da so mi dani moji otroci, da se naučimo nekaj skupaj, zato si znam razložiti, zakaj ravno taka osebnost in zakaj sem nekomu dana jaz. Vsi v življenju naj bi iskali svoj namen in svojo srečo. Žal pa veliko posameznikov samo preživlja svoje življenje iz danes na jutri. Ne, ustavite se. Tukaj smo z nalogami. In življenje je čudovita pot rasti in učenja. Če ga boste pogledali s te plati, boste postali aktivni kreator svoje poti. Delali boste majhne korake sprememb, na katere boste dan za dnem ponosni. Ko pa pridejo težki trenutki, pa poglejte globje. Zakaj? Ali moram nekam naprej, ali moram nekaj spremeniti. Ne samo biti akter, ki ga premetavajo cunamiji. Bodite kreativni, igralec s polno zavestjo, da samo vi lahko spreminjate svoj pogled na življenje, na trenutke, na prigode. Delajte to zavestno. Igrajte se z možnostmi. Ne vdajte se. Samo vi lahko spreminjate in obogatite vašo pot, vašo šolo. Aktivno se vključite v svoje dogodke, aktivno začnite delati na svoji poti. Saj samo vi lahko spreminjate sebe in svojo pot. Saj, ko bomo na smrtni postelji, ne imejte nobenega obžalovanja, da vaša pot ni bila taka, kot ste si jo želeli, da še kaj niste naredili in kaj vse bi spremenili. Preberite knjigo PET NAPOGOSTEJŠIH OBŽALOVANJ PRED SMRTJO. Zanimiva knjiga. Veliko jih obžaluje, da niso delali v sladu s svojimi trenutnimi željami in prebliski. Da so se odpovedovali stvarem, katere so želeli na račun drugih. Drugi pa morda niso na račun nas izpustili nobene priložnosti in smo zato samo še jezni. Postavite se v ospredje. Napišite svoje želje in počasi kljukajte. Niste tu zaradi drugih, ampak zaradi sebe, da oddelate svojo pot na najbolj kakovosten način. Predvsem pa, zavedajte se, da so vse situacije, ki vam niso po godu, odsev vas samih. Prepoznajte, kaj nekje v svoji globini ste pozabili predelati, da je nekdo z lahkoto to spravil na površje v obliki jeze, žalosti ali sreče. Zavedajte se, da smo kompleksna bitja, da imamo vzorce iz mladosti, otroštva, s katerimi se moramo spopasti, če ne, ne moremo napredovati. Vsak dan je učenje, v stiku s čistilko ali direktorjem. Takrat lahko prepoznavate sebe in ugotavljate, kakšna oseba ste in kaj bi še morali spremeniti. Ko nekdo iz vas potegne najslabše, se vprašajte, zakaj tega še niste predelali ali se s tem soočili. Opazujte se, kakšne so vaše reakcije, ali so vam všeč, in če ne, jih začnite spreminjati. Poglobite se v svoje otroštvo, saj največja zaznamovanja nosimo od tam, pa ne za to, da bi nam starši želeli slabo, naredili so vse, kar je bilo v njihovi moči in znanju, situacije pa so nam dane zato, da spoznamo sebe, da presežemo bolečine in se soočimo s sabo ter odpustimo vse drugim ter s tem pozdravimo sebe. Oče me je vedno učil, da so bolezenska stanja znak dušne neharmonije, duša, naša bit ni povezana z našim razumom in delovanjem.

Sonja Mušič: (Ob) žalovanje

Skozi leta sem te stvari prepoznavala. Najbolj pa sem si odprla oči na tečaju kitajske medicine, kjer sem si zelo zapomnila, da so pljuča sedež žalosti in so kontrolor kože. Leta in leta sem imela težave s kožo, vendar nisem pozdravila svoje notranjosti. Ne boste verjeli, ko sem postala srečna, ko sem se odvezala bremen, ki so me žalostili, imam kožo kot najstnice. Ni več sledu o kakšnih dermatitisih in mozoljih. Zakaj ljudje zbolimo? Zato, ker nekaj nosimo v sebi, pa se ne lotimo na pravi način. Bolezen ima sedem stanj. Ko dosežemo sedmo stopnjo, se počasi življenje zaključuje. Zakaj nekateri ozdravijo od težkih bolezni, drugi ne? Zato, ker se intenzivno zakopljejo v svojo bit in se soočijo z vsemi sencami preteklosti. Razgalite se sami sebi. Napišite, kaj v življenju vas veseli in osrečuje. Odkrito se poglejte, kje ste, če je to vaš namen, potem nadaljujte, če ni, spremenite. Počasi, korak za korakom. Napišite samo zase svoje pozitivne in negativne lastnosti. In se soočite s sabo ter začnite delati na sebi. Spreminjajte rutino vsak dan. Živite polno življenje. Prepoznavajte bolezenske znake, ki počasi opozarjajo, da je potrebno počistiti s prtljago ali pa da niste v skladu s svojo potjo. Opazujte ljudi, ki vas spremljajo ali prihajajo v življenja. Tu niso brez namena, tako kot vi niste za njih samo nekdo, ki je pač prišel. Učite se iz vsakodnevnih situacij in predvsem igrajte se, ustvarjajte, iščite nove poti. To vam bo oplemenitilo življenje. In ko boste pogledali nazaj, boste videli, da se vse lahko spreminja, pogleda z druge plati in preoblikuje.

Stalna je samo sprememba in želim vam, da vam je življenje igra. Ni važno, katero vlogo igraš, važno je kako jo odigraš.

www.misteriji.si/art/0/Potovanje_dus_e_knjiga
www.zalozba-planet.si/2/productID=4778

Srečno
Sonja Mušič