Mely: Decembrska idila

Mely: Decembrska idila
Mely

Leto je zopet naokoli in pred nami je zadnji, za mnoge eden lepših mesecev leta, zato mi misli narekujejo, da bi morala pisati kaj v povezavi s tematikami decembra. Odločila sem se, da opišem mojo izkušnjo božiča, morda se v njej še kdo najde, preko podobne izkušnje ali zgolj načina razmišljanja. Ni pa moj namen temu prazniku pripisati pomembnost, temveč bolj pomenljivost ali smiselnost.

Kot otrok Jugoslavije in krščansko usmerjene družine, smo božič vedno praznovali v krogu družine, s pravo smrečico, ki se je čez čas zelo osipala in je bilo po sobi polno iglic. Bilo je skromno, a je imelo svoj čar. Bilo je tudi bolj na tiho ali skrivoma, ker je takrat še dišalo po komunizmu in te verske zadeve niso bile zaželene. Naredili smo tudi vse rituale, kadili in kropili po hiši in seveda bolj svečano jedli. Tudi darila so bila, pa četudi samo nova pidžama, par copat in oh kakšno veselje, še nekaj sladkarij. Potem smo šli še k polnočnici in moram priznati, da me je pesem Sveta noč vedno ganila, nek prijeten občutek povezanosti je bilo občutiti.
Žal pa neke idile, sloge, miru in iskrene ljubezni, nisem nikdar čutila. Božič je bil pomemben, 'to se mora praznovat', nikoli pa se nismo zares pogovarjali zakaj, o samen namenu ali pomenu izza, o vrednotah ali o stvareh, ki naj bi jih konec koncev učil sam veliki prerok.
Tako je, skozi mojo otroško prizmo dojemanja, božič kmalu postal le velik krščanski praznik, katerega sem se veselila izključno zato, ker sem vedela, da bom prejela darilo. Ob tem lahko tudi omenim, da neke verske vzgoje ali zgleda staršev, ni bilo. Sem pa morala obvezno hoditi k verouku in dolga leta k nedeljski maši in če sem vprašala zakaj je to potrebno, je bil navadno odgovor: 'tradicijo je treba spoštovat'.

In ker je meni božič kmalu predstavljal dan, ko pride božiček čez dimnik ali kasneje dan, ko se moramo obdarovati (čeprav mi še zdaj ni jasno, zakaj ravno na ta dan), sem način praznovanja božiča v naši družini spremenila ravno jaz. Totalno sem ga skomercializirala. Razlog za to pa je sledeč. Pri osemnajstih sem odšla živet v Anglijo in ko sem se po letu dni vrnila, sem s seboj 'prinesla' ves kič že takrat zelo skomercializiranega zahoda, ki pa v tistem času, v Jugoslavijo, ni mogel kar tako prodreti.
Res sem hvaležna za izkušnjo odraščanja v Jugi.

In tako pride Mely z Londona in uvede veliko smreko, pod katero bomo vsi naložili lepo okrašena darilca, vsak za vsakogar. Lahko so skromna, samo da zgleda veliko, da je vse pisano, da se vse sveti in bliska, na polno. Ja, kot mlado frkljo me je to čisto navdušilo. V Jugi nismo imeli nič, če si hotel kavbojke, si se moral vsesti v 'stojadinko' in odpeljati v Trst. Pa ves vesel si bil, ko ti je mama za povrh še žvečilke Brooklyn kupila.

Mely: Decembrska idila

Leta pa so s seboj nosila nove spremembe, seveda vse na podlagi sprotnih izkušenj, ki sem jih nekako želela razumeti. Na primer, ko sem vstopila v svet posla, sem doživljala takšne in drugačne odnose, ki mi jih je bilo zanimivo prepoznavat. In tako sem lahko tudi hitro prepoznavala človeške lastnosti, kot so: neiskrenost, nepoštenost, dvoličnost, zahtrbtnost ipd. In na podlagi tega sem lahko primerjala, doživljala polarnost, da je lahko ta plat in da je tudi drugačna plat. Že po naravni danosti, pa mi je bolj všeč druga plat, ki se nagiba v iskrenost, pristnost in sodelovanje v odnosih. Učila sem se izbirati kaj želim, v kakšnih skupinah želim sodelovati ali s kakšnimi posamezniki se želim družiti. Tako me je vzporedno potegnilo v raziskovanje, o vsemu, o odnosih, o psihologiji človeka, o pravi zgodovini, o religijah, o vesolju in ne nazadnje o tem kdo ali kaj pravzaprav smo. Čeprav vem, da določenih odgovorov ne bom nikoli dobila, mi je izredno zanimivo. Hobi v katerem uživam.

Tako sem v življenju prišla tudi do spoznanja, da me rimokatoliška religija ali inštitucija pravzaprav ne prepriča oz. da vem o njej dovolj, da res nimam v okviru tega kaj iskati. Iz druge strani pa mi je zanimiv zgodovinski lik 'Jezusa' ali Immanuela, kot naj bi mu bilo ime, in sporočil, ki naj bi jih predajal. Obenem pa tudi sporočil, ki so jih predajali drugi zgodovinski liki svojevrstne modrosti.
In tako se je spet spremenil tudi naš božič.
Še vedno se zberemo v družinskem krogu, a z razliko, da sama ne grem več k obvezni maši. Zdaj z zakoncem Petrom uvajava nove rituale, kot na primer, da smo res iskreno prijazni drug z drugim in da imamo pred jedjo obred zahvale. To je moji razširjeni družini še vedno malo nenavadno, vendar vsi sodelujejo, s tem, da mora imeti govor eden od naju. Jaz imam takšno tremo govora pred publiko, da se še pred domačimi tresem. Pa vendar, spremembe so sprejete in tudi pogovor skušamo držati v liniji, da se pogovarjamo o nas, o naših izkušnjah ali občutkih in da ne omenjamo drugih ljudi, ki jih ni zraven. Počasi gre. No, do tega, zelo pomembnega, da smo se skupaj celo odločili, da se več ne obdarujemo. Zadetek v polno.

Morda temu botruje tudi nekaj moje zdajšnje ležernosti. Včasih mi je bila vsa hektika in obdarovanje v užitek in vsakemu sem se trudila kupiti nekaj, kar bi mu bilo res všeč. Vendar, če ni neke pristne iskrenosti je nazadnje tudi obdarovanje le 'reda radi', ne znam bolje ubesediti, sama pa se od nekdaj upiram stvarem, ki se počnejo 'reda radi'.
Kot vsi opažamo, pa je iz leta v leto tudi večji stres, pomanjkanje časa, prevelika gneča na poti in v trgovinah. To me je začelo zelo odbijati, zelo nerada še hodim v velike trgovske centre. Mislim, da imamo tudi že vsi polno kapo materialnih dobrin. Pa kaj še rabim? Cunj imam že tako preveč. Praholovcev res ne bi več imela po hiši, kakšna uporabna kozmetična zadeva pa…, ko uporabljaš neko svojo linijo, na katero si navajen, te krema s hialuronsko kislino res ne razveseli posebno. Tako da, osebno res nič ne rabim, sem pa resnično vesela pristnega objema, prijaznega nasmeha, iskrenega pogovora… No, zdaj se pa že tole kičasto sliši, zato bom raje končala.

Mely: Decembrska idila

Seveda vsakdo božič doživlja po svoje. To je bil le moj vpogled, ki je tudi že pogled malo več štetih let.
Zdaj smo na tako želenem 'zahodu' in se je, po mojih merilih, kvazi bleščavo potrošniški božič že tako razpasel, da v današnjem svetu (zelo generalno gledano, zavedam se, da veliko otrok in družin živi v pomanjkanju) ne moreš več otroka usmeriti v bolj skromno, z manj pompa in daril.

Kljub hektiki in stresu pa je dejstvo, da je decembra drugačna vibra v zraku. Ljudje imamo zelo radi dodatne razloge, da se poveselimo, da se podružimo, da gremo v lepo okrašeno mesto, na katerega smo ponosni, na kuhančke in to je pravzaprav ves smisel. Zato mi je to obdobje všeč, ker je čutiti več povezanosti, več pozitivne energije in veselja, več usmerjenosti v odnose, ko drugi osebi iskreno zaželiš in privoščiš, da bi se imela vsaj dobro, če že ne odlično.

Vesel december! Se vidimo v mestu.

Prisrčen pozdrav,

Mely
Google+: plus.google.com/104209885707419387843/posts

p.s. objavljam še pesnitev prijatelja Janca, ki zelo dobro predstavi tudi mojo izkušnjo božiča

Božič
(Janc Galič)

Škrlatne obleke,
zaklani purani,
posekane smreke stojijo postrani.
Družine so zbrane,
besede so gluhe,
obilica hrane nam polni trebuhe.
Nekdo kdaj zapoje,
mrmra melodijo,
spet drugi po svoje v jasli strmijo.
Pošla je idila,
nemir se priplazi,
odprta darila in dolgi obrazi.
Kdo storil je konec,
poraz praznovanja,
v mislih ta zvonec nenehno odzvanja.

Mely

INDIVIDUALNO Djotiš svetovanje

z vami bo Mely

vsako 2. in 4. sredo ob 17:30
(poglejte pri Dogodkih)

Djotiš svetovanje v centru MyChi traja 3 ure. Gre za poglobljen pogovor v sproščenem vzdušju, dialog, ki temelji na medsebojni zaupljivosti in iskrenosti.

Etika zaupnosti je zagotovljena.