Romana Kos: Ko žalovanje opozori nase

Romana Kos: Ko žalovanje opozori nase
Romy

Pred sedmini leti sem prvič doživela svojo veliko izgubo, smrt dragega prijatelja. Sicer sem že v rosnih letih izgubila stare starše, vendar je šlo žalovanje dokaj mirno mimo. Kot otrok se seveda nisem ukvarjala z raznimi vprašanji in odgovori okoli tega, izjokala sem svojo bolečino, ker ljube babice ne bo več ob meni, ker me dedek ne bo več vzel v naročje in peljal na sladoled. In življenje je teklo dalje. S pokojnim prijateljem sva stkala čudovite vezi neizmernega prijateljstva, delila sva svoje občutke in prav on me je popeljal v čarobni svet duhovnosti, učil skrivnosti življenja in duše, odločitve duš in pojasnil odgovor na vsak moj »zakaj«. In se potem nenadoma odločil, da odide tja, kjer bo njegova duša srečna, Domov. Glede na vse moje takrat na novo pridobljeno znanje, sem poskušala razumeti in si sama odgovoriti na svoj »zakaj«, nisem pa vedela, da žalovanje, ki ga takrat še nisem znala izraziti oz. sem menila, da je že tako prav, da on ne bi želel da žalujem, da je bila njegova želja, da nadaljujem pot, po kateri sem začela stopati, da prav to žalovanje ostaja globoko v meni in si bo nekoč utrlo svojo pot na plano. In si ga je. V krču žalosti, ki je privrela takrat na dan, sem se mrzlično začela učiti in raziskovati pot naših potlačenih čustev, načine, kako vse to ublažiti, ozavestiti in prebroditi. Spoznala sem, da nisem edina, ki »ne zna« žalovati, da žalovanje lahko postane razlog, da se v življenju nikakor ne moremo premakniti naprej, da nas tisto nekaj globoko zakoreninjeno v naših srcih vleče nazaj in jemlje voljo do svojega lastnega življenja, ter nenazadnje, da imamo čustva zato, da jih izrazimo, ne ozirajoč se na odzive okolice, še posebej tistih, ki ti prigovarjajo, da moraš biti »močan«. »Zakaj že?«, »za koga«, sem se spraševala. In s svojimi spoznanji poskušala pomagati tudi drugim, ki jim je pot zaprlo to močno, silovito čustvo. Začela sem izvajati vadbe, ki so se mi zdele včasih brutalno neposredne in začela sem dvomiti v to, da je to edini način, da lahko vse, kar je v nas, lahko uredimo zgolj s pogovorom, s tem, da človek govori o svoji najtežji bolečini, jo podoživlja in odide domov z neko »domačo nalogo«, ki ga zopet prisili v soočenje z vsem, kar ga je že tako prikovalo na dno.

Ko sem tako razmišljala, zakaj ne bi mogla človeka, ki žaluje, zgolj objeti in mu povedati, da ni sam, mu dati občutek varnosti in Ljubezni, sem naletela na sprostitvene jogo, ki na nežen in mil način ozavesti vse naše traume, žalosti in moreče občutke v telesu in duši, saj nudi prav to, kar sem si vedno želela dati svojim klientom.

Romana Kos: Ko žalovanje opozori nase

S to kratko izpovedjo sem želela narediti samo uvod v svoje naslednje spoznanje. Želim vam opisati, kaj se zgodi, če žalovanje enostavno prezremo in nadaljujemo svoje življenje, kot da se ni nič zgodilo. Ob vsem trudu in ozaveščanju smrti prijatelja sem bila prepričana, da sem s tem opravila. Ozavestila sem, da ga ni več, izjokala žalost, ki sem jo čutila, kadarkoli in kjerkoli se je že pojavila. Nato pa smrt očeta in dve leti kasneje še mame. Slednja si enostavno ni znala več urediti življenja po očetovi smrti in si je želela samo eno, oditi za njim. In jaz sem seveda vse to nekako »morala« sprejeti in ji dovoliti, da najde svojo srečo tam, kjer je vedela, da leži, v naročju mojega očeta med angeli.

In zame je bilo prav to morda usodno, vse to zavedanje, da je vse tako prav, kot je, da so stvari, na katere nimamo vpliva, da ima vsaka duša svojo pot, ki jo moramo druge duše spoštovati, se ne vpletati na potek dogodkov. Vse, kar je na nas je samo naša prisotnost in biti tisto, kar se od nas pričakuje, pomagati po svojih najboljših močeh in seveda živeti dalje. Pokojni mami sem stala ob strani do njenega zadnjega diha in jo ob tem pospremila v očetov objem. Pred tem tudi očeta na isti način. Jima sporočila, da sem jima hvaležna za vse, kar sta storila zame, da ju imam rada in da je vse v redu, da bom v redu, če odideta tja, kamor si njuna duša želi. Ob vsem, kar vem in znam, sem si želela, da bi spustila svojo žalost in bolečino na plano, vendar nekako ni šlo. Tudi to sem sprejela in si mislila, da očitno je tudi tako prav, da onadva sta na varnem, jaz pa nazaj v svoje življenje z novim spoznanjem, da je čudovito in vredno vsakega trenutka, da si sami oblikujemo svoje življenje s srečo, Ljubeznijo in Hvaležnostjo za vse, kar nam ponuja.

Potem pa je udarilo kot strela z jasnega. Mesec dni po mamini smrti, ko se je vse nekako umirilo, me zjutraj opozori bolečina v prsih, močan pritisk v pljučih in razbijanje srca. Ustrašim se in razmišljam, koliko imam do najbližje bolnice in urgentnega centra. Prigovarjala sem si, da imam zdravo srce, saj vendar treniram, pljuča so tudi v redu, poskušala sem se spomniti na simptome srčnega infarkta. In seveda takoj ukrepala z globokim dihanjem. In bolečina se umiri. Odšla sem na pot in ponovilo se je. In ponavljalo se je. Včasih v intervalih, včasih sploh ni popustilo. Poznam tesnobo in njene napade, čeprav na srečo ne na svoji koži. Vendar sem kategorično zanikala to možnost. Prej bi sprejela možnost infarkta, kot to. Tesnobaaaa! Haloooo! Jaaaaz!!?? Nemogoče. Pa je bilo. Še kako resnično in mogoče. Ta kraljica nevšečnosti si je tokrat izbrala za svojo žrtev mene, ki vse vem, vse znam, ki pomagam drugim s temi težavami in se odločila, da je čas, da tudi meni pokaže svojo moč in ponudi praktično izobraževanje, da preverim, iz kakega testa sem. Žalovanje, ki se ni izrazilo, je opozorilo nase. In me prisililo, da sem se krepko pogovorila s svojim telesom. Vedela sem namreč, da je fizična manifestacija že krepko kaplja čez rob.

Romana Kos: Ko žalovanje opozori nase

Marsikdo od nas se ne zaveda, da telo ves čas komunicira z nami. Kako bi, če ga ne poslušamo? Kako bi mu sploh lahko prisluhnili, če ves čas hitimo, slišimo vse, le sebe ne. Celo ko nas najprej nežno opozori nase, ta naš sveti tempelj, mu takoj pošljemo vse mogoče vrste zdravil, Aspirinčke, Apaurinčke, Lekadolčke, sirupe in kdo ve, kaj še vse, samo da bi ga utišali. Da bi nas pustilo delati dalje. In iskati izgovore, kot so: saj nimam časa za to, dokončati moram projekt, imam še tri sestanke, dobavitelj me vabi na kosilo, z družino »moram« na dopust. Vse samo »moramo«. Globoko v sebi pa vemo da je skrb za telo in naše notranje počutje nujna ali vsaj priporočljiva. Ampak kako? Jaz lahko počakam, vse drugo ne more. Ljubo moje telo, lahko razumeš in mi daš mir, da samo še tole opravim, potem pa reeees prideš na vrsto. Razen če… Razen če ne dobim še tisto priložnost v poslu, za katero se trudim že toliko časa. Ali razen če…se boš ti naveličalo čakati in me položilo tako močno, da ne bom zmogla narediti premika iz postelje proti temu svojemu tako zelo pomembnemu projektu. Se lahko nekako pogodiva? Ne?

Tako nekako izgledajo potem naši razgovori z našim telesom, ko se na vse pretege trudimo zadušiti občutke v sebi, iščemo bližnjice, da bi lahko dali prednost našim čustvom, ki si v nasprotnem primeru pridno postiljajo ležišča na naših notranjih organih, dokler se le-ti ne uprejo in zabolijo.

Dovolite si. Ko zaboli, dovolite, da zaboli in začutite. Zajočite, zakričite, udarite. Vseeno kaj in kako, le ne tiščite v sebi. Pozabite takrat na vse definicije, kako bi moralo biti, ne iščite pojasnil in ne analizirajte. Samo zaČutite. In se spustite globoko v bitje svojega telesa ter ga vprašaje, kaj vam sporoča, kaj si želi. Presenečeni boste, ko boste dobili odgovor. Najbrž vam ne bo reklo, da zamahnite z roko in odbrzite na naslednji sestanek. Zaželelo si bo vašega sproščujočega in zavestnega diha, zaželelo si bo, da odidete nekam, kjer boste lahko sami in v miru predihali in občutili svoje občutke ter jim dali prosto pot. Če vas ljudje okoli vas ne bodo razumeli in podprli, nič hudega. Ni jim treba pojasnjevati. Za vas gre. Podarite si tisto, za kar vas vaša duša prosi.

Še vedno žalujem. To ne pomeni, da nisem sprejela izgube ljubljenih. In ne želim reči, da sem pozabila nanje. Seveda ne, odžalovati ne pomeni pozabiti in moj prijatelj je vedno z menoj, v mojih mislih, srcu, čuva me in me vodi z višjih nivojev. In moji starši tudi.

Namaste,

Vaša Romy

www.avalonromy.com
www.MyChi.si
avalonromy@gmail.com
Tel: 00 386 41 636 648

Romy

Skupinske vadbe sprostitvene joge z Romy

Ne bomo delali stoje na glavi ali se trudili stlačiti nogo za vrat, ker Sprostitvena joga je nekaj povsem drugega. Vsebuje sicer tudi elemente klasične, vsem poznane joge, kjer lahko z našim telesom počnemo marsikaj, pa vendar je tako drugačna. Namenjena je prav vsem, tako starejšim, slabše ali težko gibljivim ljudem, ljudem z okvarami hrbtenice, avtoimunimi boleznimi, kot tudi širši, aktivni populaciji, ki se srečujejo z vsakdanjimi izzivi in stresom, težko najdejo čas zase, a si želijo svoje oaze miru, da se sprostijo, umirijo in dajo svojemu telesu največ, kar lahko.

Prvi obisk je brezplačen.
Vsak četrtek od 18.00 do 19.30 ure zvečer

 

Za več informacij in kontakt:
Romana Kos - Romy
041 636 648
avalonromy@gmail.com

Več si preberite: www.mychi.si/sprostitvena-joga