Sonja Mušič: Iskrenost

Sonja Mušič: Iskrenost
Sonja Mušič

Starejša ko sem, bolj ugotavljam, da sem bila neiskrena v izpovedovanju svojih čustev, predvsem v stanju jeze. Ko me nekdo prizadane, takrat se samo postavim za zid in ne razmišljam o rešitvi, o pogovoru, ampak o tem, kako lahko nasprotniku vrnem besede, da ga bom čimbolj prizadela, da bo občutil, kako je on prizadel mene. In predvidevam, da nasprotnik deluje na enak princip, kar pomeni, da samo tekmujeva v borbi ega, kdo bo prej ali odšel v solzah ali se umaknil, da bo drugi lahko slavil navidezno zmago. Pa je to res zmagoslavni trenutek? Ponavadi smo ljudje najbolj prizadeti pri ljudeh, katere imamo na najvišji stopnici naše čustvene razporeditve. In ravno njih v stanjih, ko je potolčena naša samopodoba, naš ego, ko so razbita naša čustva, najbolj želimo prizadeti. Začeti z drugačno vrsto komunikacije, z iskrenostjo, je zopet trening. V takih trenutkih, sploh pred ljudmi, partnerji, otroci, pred katerimi smo najbolj razgaljeni, saj želimo, da nas sprejmejo z dobrimi in slabimi lastnostmi, z vsemi našimi muhami in včasih norimi idejami, takrat smo najbolj ranljivi in takrat najbolj branimo sebe in želimo najhuje prizadeti. Besede, izrečene v takih situacijah, težko potegnemo nazaj. Ko so izrečene, ko so slišane, se vedno nekoč nekje prikradejo iz luknjic. Zelo nazoren in osnoven primer je, ko otrok reče: «Nimam te več rad, sovražim te.« Takrat se moramo zavedati, da najbrž ne misli tako, ampak da je nekaj v njem tako prizadeto, da je uporabil za starša najhujše orožje, ki ga premore v svoji preprosti osnovni biti čustvovanja. Kako se mi odzovemo na to, pa je druga stvar. Odvisno, kako močno čustvujemo sami kot osebe. Moji hčeri sem razorožila tako, da sem rekla:« Res, ali to resno misliš, ali si trenutno samo jezna. Ker te besede bolijo, sploh če resno misliš. Če pa ne misliš resno, dovolim, da rečeš ali jezna sem nate ali tvoje vedenje mi ni všeč ali da rabiš čas za razmislek. Ker jaz imam vaju rada ne glede na vajino vedenje, slab dan ali karkoli drugega. In to je samo trenutno stanje, čez nekaj minut bo spet vse drugače. Tako, da še enkrat razmislita, če je temu res tako.« Ljudje se ob preprostih razlagah in mirnem tonu zamislijo in dvomim, da je jeza še tako močno prisotna, da ne bi popustili. Morda tudi šele čez čas, ko začutiš, da jim je hudo, pa skušajo to popraviti s kakšnimi malenkostmi, z ponovnim približevanjem ali kako drugače. Je pa res, da tudi sama še odreagiram velikokrat s čustvi. Prepiri z najbližjimi so ponavadi zaradi nepotrebnih malenkosti. Obsojeni smo na sobivanje večih osebnosti, večih vrst navad in lastnosti, večih različnih energij in predvsem različnih izkušenj in različnih moči čustvovanja. Se mi pa zdi začetek iskrenega izpovedovanja svojega resničničnega čustvenega stanja zahteva, kljub prvotni reakciji, možnost popravnega izpita. Tako se trudim sedaj po viharju pristopiti, povedati iskreno, kaj čutim, zakaj sem prizadeta in kakšno je moje mnenje o prepiru, takrat pa se ponavadi zgodi, da tudi nasprotnik pove svoje na podoben način in ugotoviva, da sva govorila o popolnoma različni stvari. Zato, ker smo različni. In to je izziv, to je delo na sebi, sprejemanje in razmislek o tem, da nismo samo mi center sveta, ampak, da je vsak zase center sveta.

Sonja Mušič: Iskrenost

Take čustveno nabite viharje imam ponavadi s hčerama. Resnično smo si zelo različne, kljub temu, da sta iz istega gnezda, s približno istimi vzorci. Ampak vseeno kot dan in noč. In tu sem še jaz s svojo prtljago izkušenj in vzorcev, v svetu, katerega komaj še dohajam in moram reči, da včasih tudi ne razumem. In jaz sem odrasla in jaz moram biti prisebna in na meni je odgovornost, kako vzgajati dame, če se da čimbolj dobro po najboljših močeh.

Lahko se zgodi, da ko si iskren in si prepričan, da je to najbolje, naletiš na reakcijo, ki ti je povsem tuja in težko tudi ti delaš s takimi reakcijami.

Še vedno pa sem mnenja, da smo premalo iskreni v izražanju trenutnih čustev, trenutnega stanja počutja, ki ni vedno enak, ampak na nas dnevno, kaj dnevno na sekunde vpliva milijon nekih informacij in vplivov.

Nikoli nisem razumela, zakaj se moj partner, kadar je nemočen, jezi. Ker ko sem jaz nemočna, odreagiram popolnoma drugače. Dokler mi ni Shana razložila, da ženske svojo nemoč, svojo jezo izražamo skozi žalost, moški pa svojo nemoč in žalost skozi jezo. Preprosto, kajneda. Vse bi bilo preprosto, če bi ob konfliktih v mislih imeli, da sigurno ni mislil tako hudo močno, ali pa, da je to čista laž, ker razgaliti svoja resnična čustva, jih postaviti na pladenj, je riskantno, saj tvegamo, da nas bodo zmleli.

In nihč ni rad povožen ob izlivu iskrenih čustev, ob razgaljenju sebe.

Velikokrat pa poleg komunikacije z otroci razmišljam o tem, koliko neiskrenih zakonov bi rešila iskrenost. Morda ne vedno rešila in zakrpala, sem pa prepričana, da bi bilo manj ljudi nesrečnih. Verjemite, poslušam te zgodbe. Večji procent je nesrečnih ljudi v skupnostih kot srečnih. In čedalje bolj sem prepričana, da zaradi neiskrenosti, strahu in bojazni izstopiti iz znanega.

Poznam kar nekaj zakonov, ki funkcionirajo na bazi samo sodelovanja. Čustva so se nekje izgubila na poti vmes. Zakaj sem omenila samo sodelovanje? Ker v nekaterih tudi prijateljstva ni več, kaj šele spoštovanja, da o intimi in strasti, ljubezni, objemih in nežnih pogledih sploh ne govorim.

Sonja Mušič: Iskrenost

In ne obsojam tega, nasprotno, nekateri lahko zelo dobro funkcionirajo tako. Samo en moment me zmoti. In to je, ko že ugotovita dva, da je njun odnos samo še golo sodelovanje, zakaj se ne upamo iskreno vsesti, položiti karte na mizo in se dogovoriti. Nekako tako si predstavljam. Odnos je umrl, ljubezni ni več, spolne partnerje si oba iščeta drugje. Skupaj ostajata zaradi premoženja in otrok recimo. In nič narobe. Samo zaboga, povejte mi, zakaj si to ne vržejo v obraz in se dogovorijo za tako imenovan odprt odnos. Da bosta skupaj zaradi vseh zgoraj naštetih stvari. Ljubezen in spolnost pa si bosta našla drugje. Tako bi morda bila oba bolj srečna in imela bi vse, po čemer ljudje težimo. Edino pravilo, ki bi ga spravila v to zgodbo je, da sta pri izbiri drugih čustvenih partnerjev previdna in spoštljiva, da to izvedeta tako, da okolica o tem ne bo ničesar slutila. Pa verjemite, to je izvedljivo, tako kot je izvedljivo v sredo med malico skočiti na spolno urico z ljubimcem v hotel. Zakaj bi pa bilo drugače? Ali morda zaradi adrenalina, ki nas spremlja ob kvazi prepovedanem? Se bojimo, da potem ne bo več zanimivo? In tu je potrebna velika mera iskrenosti. Izpoved, na katerih področjih smo v nekem odnosu kot posameznik prikrajšani, nesrečni in kako to lahko rešimo. V takih primerih, verjemite, bi oba akterja bila veliko bolj srečna, ne dnevno nejevoljna in nesrečna. Zato, ker bi vedela, kakšen dogovor partnerstva sta naredila, kakšen dogovor sta podpisala glede na njuna pričakovanja in želje, ter osebnosti, izgubita pa praktično nič, kar že ni bilo izgubljeno, kvečjemu pridobita. Za vse to pa je potrebna iskrenost. Zakaj nam je potrebno živeti v dvomih, kaj drugi čuti, kaj misli in kje je.

In če nekako potegnem misli skupaj, nas je velika večina v življenju nesrečna na določenih področjih zaradi neiskrenosti in strahu pred novim.

Ali je vredno našega kratkega življenja, da smo veliko večino časa nesrečni, v strahu in stalnem pričakovanju na boj? Ali bi bilo bolje, da prestopimo svoje okvirje, tako, kot otroci raztegujejo naše in zaživimo iskreno polno življenje brez slabe in nesrečne konotacije....

Stalna je samo sprememba.

Sonja