Romana Kos: Zakaj ignoriramo svojo jezo, strah, žalost in podobne tegobe?

Romana Kos: Zakaj ignoriramo svojo jezo, strah, žalost in podobne tegobe?
Romy

Karkoli v življenju izkušamo, je naša resničnost. A resničnost niso dogodki sami po sebi. Dogodki samo so. Takšni kot so. O nekem dogodku, doživetju, nečemu, čemur smo pač priča, razvijemo neke misli, te pa v nas izzovejo določena čustva, ki tem dogodkom dodajo barve. Ker smo ravno v času svetovnega nogometnega prvenstva, ko pišem članek, si lahko vzamemo za primer trenutek, ko prižgemo televizor in zagledamo na prvem programu nogometno tekmo. Nekdo, ki ga nogomet ne zanima, niti opazil ne bo, kaj je na sporedu in bo z daljincem nadaljeval raziskovanje programov. Nekdo drug bo preveril, kateri moštvi se pomerjajo in če mu ni v interesu, bo prav tako preskočil tekmo. Spet tretji bo preklical pomemben sestanek, da bi si lahko ogledal tekmo, četrti bo med spremljanjem tekme glasno vzklikal, bodril »svoje« moštvo in ob tla vrgel skledo pokovke, če izid ne bo po njegovih pričakovanjih. Imamo en sam dogodek, štiri različne ljudi in štiri različne odzive. Tako vidimo, da niso dejanja tista, ki kreirajo naša dojemanja, temveč čustva.

V prejšnjih člankih sem že pisala o tem, zakaj je priporočljivo, da naredimo pri sebi spisek svojih neželjenih čustev, katere si dovolimo v določenih primerih in kdaj ne, ker s tem oblikujemo svojo novo resničnost. Če je danes zame resničnost, da me je strah vsega, še lastne sence, mi to zagotovo ne služi. A ne vedno in ne pri vsem. Zato se vprašam, kje in kdaj začutim strah in preverim, če je smiselno ali ne. Če me zajame strah, ko v avtu zasveti kontrolna lučka, da je nekaj narobe, bom ta strah dopustila, saj mi omogoča, da grem k serviserju napako odpraviti, ker bi me avto verjetno prej ali slej pustil na cedilu. Če srečam v gozdu medveda, je strah na mestu, da se ne junačim pred medvedom. Če pa me je strah, da bom izgubila službo, je pa že vprašanje, čemu mi ta strah služi. Namesto tega se "prepričam", da tudi če bi jo zares izgubila, bo to že za nekaj dobro, če ne danes, pa čez nekaj časa. Morda me čaka boljša služba, morda moram preveriti pri sebi, zakaj sem nesamozavestna, da me je strah, da me bodo odpustili. Tako potem ravnamo z vsemi čustvi. In če se pojavi spet dogodek, ko vem, da bom začutila, da lahko izgubim službo, imam že pripravljen drugo čustvo, ki mi ustreza, namesto da sprožim strah, ki me hromi.

Romana Kos: Zakaj ignoriramo svojo jezo, strah, žalost in podobne tegobe?

Tako kot se naravnamo, tako potem krojimo svojo resničnost naprej. S svojimi čustvi tudi kreiramo dogodke. Če se bo v meni naselil strah, bo tudi dogodek, ki se bo razvil, dobil take razsežnosti. Če pa ga bom sprejela drugače, nasprotno od strahu, mu dam s tem predznak pozitivne vibracije in bo tudi zame vse veliko bolj prijetno. Recimo, da se bojim, da bom izgubila službo in bo vse to podprto še z negativnimi občutki. S tem ne naredim nič drugega, kot da še dodatno prikličem kaj slabega, če pa si rečem: »vse bo v redu, vse je za nekaj dobro, za nekaj bo tudi to dobro«, pa mogoče to službo res izgubim, a me istočasno povišajo na drugo delovno mesto ali dobim ponudbo za veliko boljšo.

Če želimo neko čustvo urediti, si ga je potrebno v prvi vrsti priznati ter ga ozavestiti. Ni potrebno, da to naredimo v času, ko se to čustvo že v popolnosti izrazi. Lahko gremo v globoko meditacijo, kot to naredimo na seansah Terapevtske joge, kjer poskušamo začutiti, kaj je tisto čustvo, ki nas trenutno hromi. Poskušamo določiti, kjer v telesu ga najbolj občutimo in vanj pošiljamo svoj zdravilni dih. Zelo kreativna pa je vaja s pisanjem, kot sem opisovala že v prejšnjih člankih. Če govorimo na primer o strahu, napišemo, izberemo tri stvari, k se jih najbolj bojimo, ki nas najmočneje vržejo iz tira. Priporočljivo je pisanje na roko, ker s tem še močneje ozavestimo vse, kar smo zapisali ter večkrat preberemo. Ob njih napišemo, kakšna čustva se kreirajo ob njih in kakšna bi si želeli, da bi se. Kako si dejansko želimo, da se vse to manifestira. Malo je stvari, ki so za nas čisto nove, čisto nepoznane. Če bi bilo temu tako, potem seveda ne bi vedeli, kakšna čustva se bodo izrazila. Za večino stvari v življenju pa poznamo svoj odnos do dogodkov in izkušenj in če že niso "tvoje", jih poznaš preko izkušenj drugih, ki smo jih nevede vzeli za svoje.

Romana Kos: Zakaj ignoriramo svojo jezo, strah, žalost in podobne tegobe?

Vzemimo za primer operacijo na srcu. Seveda se ustrašimo že diagnoze same, potem pa dopolnimo svojo dramo še s poplavo misli o uspešnosti ali neuspešnosti takšnih operacij, kaj bo potem, kakšna bo kvaliteta našega življenja v prihodnosti. In če vemo, da je čustvo (ang.emotion / e-motion) energija v gibanju, je to energija, ki jo projiciramo na dogodek. Lahko nas popolnoma onesposobi že misel na to in seveda kdo ve, kakšen bo potem izid, ali pa vsaj moje okrevanje, če bom čisto na dnu, se sama sebi smilila in igrala žrtev. Lahko pa vse to mirno sprejmem in se odločim, da bo vse v redu, ne glede na izid, ker tudi če si naslikam najhujši možen scenarij, da med operacijo umrem, tudi to ne bo hudega, saj bom šla Domov, tega me pa ni strah. In tako vse to ne vpliva samo na srečen izid dogodka, ampak na moje splošno počutje. Nobene drame, samo direktna odločitev, da bo vse v redu in je vse v redu.

Samo začeti je treba. In vsakič ko "naletiš" na dogodek, ki ti zopet hoče izvabiti tista stara, dobra, težka čustva, takoj reci »stop« in se spomni, kaj si takrat zapisal. Večkrat, ko tako prakticiramo, manjkrat se bodo slaba čustva samodejno sprostila, ker imamo že vnaprej pripravljena takšna, ki nas ohranjajo na višjem nivoju vibracije. Na začetku je vse morda malo težje, potem pa gre vedno lažje. Tako kot zdaj potrebujemo samo nanosekundico, da steče postopek neprijetnih čustev, bo potem, ko vse to uvedemo v vsakdanjo prakso, potrebna ravno tako samo nanosekunda, da se sprostijo pozitivna čustva. In če poznamo in razumemo še plan svoje duše, zakaj je tako, zakaj in kako sploh ustvarjamo svoja čustva, je pol dela že opravljenega.

Namaste,

Vaša Romy

www.avalonromy.com
www.MyChi.si
avalonromy@gmail.com
Tel: 00 386 41 636 648

Romy

Skupinske vadbe sprostitvene joge z Romy

Ne bomo delali stoje na glavi ali se trudili stlačiti nogo za vrat, ker Sprostitvena joga je nekaj povsem drugega. Vsebuje sicer tudi elemente klasične, vsem poznane joge, kjer lahko z našim telesom počnemo marsikaj, pa vendar je tako drugačna. Namenjena je prav vsem, tako starejšim, slabše ali težko gibljivim ljudem, ljudem z okvarami hrbtenice, avtoimunimi boleznimi, kot tudi širši, aktivni populaciji, ki se srečujejo z vsakdanjimi izzivi in stresom, težko najdejo čas zase, a si želijo svoje oaze miru, da se sprostijo, umirijo in dajo svojemu telesu največ, kar lahko.

Prvi obisk je brezplačen.
Vsak torek od 7.00 do 8.00 ure zjutraj
Vsak četrtek od 18.00 do 19.30 ure zvečer

 

Za več informacij in kontakt:
Romana Kos - Romy
041 636 648
avalonromy@gmail.com

Več si preberite: www.mychi.si/sprostitvena-joga