Sonja Mušič: Osebna rast

Sonja Mušič: Osebna rast
Sonja Mušič

Fokus življenja ponavadi posvečamo vzgoji otrok, finančnemu stanju, službi in zdravju. Recimo, da se nam ta področja zdijo najbolj pereča. Pozabljamo pa na osebno rast. Tekom življenja se zlijemo z našim programom, postanemo del navidezne celote, ki jo ta področja predstavljajo, pozabimo pa na nas same, kot individum. Seveda smo del neke naše celice, neke skupnosti, vendar kdaj pa kdaj moramo izstopiti iz tega. Zakaj? Zato, ker se identificiramo z našim življenjskim okoljem, s tem pa prevzemamo nase tudi breme in težve posameznikov, ki so nam najbližji. Tako en velik del našega uma išče rešitve tudi za vse bližnje. Moje mnenje pa je, da ko nas potegne v ta krog, ni potrebno, da rešujemo vse težave drugih, temveč, da smo v ta krog poklicani, da predstavimo drugo mnenje, druga znanja in se iz vsega nekaj naučimo, da dvignemo vibracijo našega najbližnjega okolja, zato, da se bomo sami razvijali naprej.

Zato se mi zdi zelo pomembno, da se včasih odstranimo iz energij drugih in pogledamo vase, ter si zadamo cilje, kaj vse bi se še želeli naučiti in kje bi se radi izobraževali. To ni egoistično dejanje, to je dejanje pomoči tudi drugim, da morda celotno družino potegnemo iz nekega ciklanja.

Več ko boste imeli znanja kot posameznik, bolj ko boste imeli željo po izobraževanju na različnih področji, na tistih, ki so vam ta trenutek zapolnile misel, bolj se bo okolica z vami spreminjala in rastla.

Nujno potrebno je, da gremo ven iz cone, kakršnakoli že je, tudi za to, da se spreminja naš celoten najožji krog ljudi, nam ljubih.

Ne pozabite, velike premike so delali posamezniki, družba pa se je nato odzvala na njih in skupaj so šli na potovanje, ki se mu reče RAST. Brez posameznikov, ki so imeli ideje, voljo in željo po nečem novem, po premiku iz ustaljenega ne bi bilo razvoja tehnologije, medicine, psihiatrije in še veliko področij bi lahko naštela.

Vsak najmanjši člen lahko premakne goro, če se ne boji spopasti s čim novim.

Sonja Mušič: Osebna rast

Ponavadi se zataknemo nekje v svoji rutini, ne zberemo dovolj energije, da bi sploh razmišljali o čem drugem, kot o tem, da gremo zvečer spat po vseh svojih rutinskih obveznostih. Ljudje smo tudi nagnjeni k potenciranju vsega, radi prestavljamo odgovornosti in dela na drug dan, saj nas že samo misel, da se lotimo česa novega, utrudi.

A poglejte svoj razvoj do danes. Ko ste hodili v šolo, obstaja nek prelomni trenutek, ko ste se odločali in spremenili smer. Ko ste iskali partnerja, je bil nek prelomni trenutek, ko ste se odločili drugače, kot vse dni poprej. Ko ste iskali zaposlitev, ste stopili v neznano in se od tam dalje razvijali. In še in še bi lahko naštevala.

Danes pa se vam zdi, kot da vas je življenje kar vozilo in ste na poti pobirali piškotke. Ne. Vi ste obračali smer svoje poti, vi ste se odločili ali greste levo ali desno. Vi ste bili tisti, ki ste s svojimi mislimi in dejanji spreminjali smer poti, da ste danes tu, kjer ste. Nič ni bilo že začrtano.

Zakaj ste se potem sedaj ustavili? Morda zato, ker se nam na je na tej poti nakopičilo ogromno stvari in imamo občutek izpopolnjenosti, ali pa morda mislite, da je to vse, kar lahko dosežemo. Ni, verjemite.

Smo kopičili stvari in ljudi, smo tu, kjer smo, vendar zakon vesolja zahteva od nas, da vse to, kar ne uporabljamo ali ne potrebujemo več, umaknemo iz življenja, se zahvalimo, da nam je bilo dano in gremo novim stvarem naproti.

Družba nas je naučila, da je potrebno narediti šolo, se izobraziti, si kupiti stanovanje, zgraditi družino in vzgajati otroke, ter se postarati skupaj s partnerjem. Kaj pa potem? Saj morda naše poti ni konec pri 50tih. Od tam naprej nam niso dali več navodil. Ali pa nimamo časa spraševati naših babic, kako bi one spremenile to rutinirano pot življenja.

Zato je nujno potrebno - po mojem mnenju - oditi za nekaj minut vsak dan iz svojega ograjenega travnika, se pogovoriti sam s sabo in si že za jutri zadati nov cilj, premik v drugo smer. Nujno je potrebno se vsak dan vprašati, kaj se lahko še novega naučim, kaj me danes veseli, kaj bi še lahko spremenil in dosegel. Le tako, ko se sprašujete to, vam vesolje podaja ideje, kaj še vse bi bilo dobro narediti na vaši poti, da življenje ŽIVITE, ne samo PREŽIVLJATE. S tem spodbujate tudi svoje ljube in jim pokažete, da so družbene norme sicer zaželjene zaradi vzpostavitve nekega reda, vendar, da je vaše življenje posebno in ga ustvarjate tudi s svojo osebno noto.

Sonja Mušič: Osebna rast

Zato poudarjam, NE POZABITE NA SVOJO OSEBNO RAST. Dogovorite se za sestanek sami s seboj vsaj enkrat mesečno in preglejte, kaj vse od idej, ki so vas obletavale, ste uresnčili, kaj ste prestavili in kaj si želite še novega zvedeti v življenju. Nikakor ne glejte na to, kot da si egoistično prisvajate čas, ki bi ga lahko podarili otrokom, ko razmišljate o dodatnih izobraževanjih. Verjemite, otroci bodo bolj veseli, če bodo videli, da je novo znanje zadovoljilo njim ljubo osebo, da so se s tem nekaj novega naučili in morda, da se je s tem novim znanjem nekaj spremenilo v dinamiki družine. Tako boste spodbudili druge, da hlepijo po novih znanjih, saj bodo vedeli, da je to mogoče.

Ne glede na to, koliko ste stari, kaj vse ste dosegli, nikdar ni konec učenja, dokler se vi ne odločite tako.

Kaj vse ste si želeli, katere tečaje ste hoteli obiskovati, kakšna dodatna znanja ste potrebovali, vse to vam pove, da ste idejo sicer imeli, niste pa se ji posvetili. Niste vzeli resno sporočil vesolja. A on vam je sproti pošiljal ideje in upal, da boste razumeli, da je to dobrodošlo za vašo pot.

Nikoli ni prepozno. Kaj si želite še nadgraditi v svojem življenju, katera znanja želite še pridobiti in kaj bi vas zanimalo? Odgovorite si in videli boste, da je veliko vaših sanj skrbno spravljenih v vas, na tistem mestu, ki je samo vaš in čakajo, da jih boste spravili v dejanje in življenje.

Izobražujte se, slikajte, plešite, igrajte, kleklajte, pomagajte brezdomcem, pomoči potrebnim... ustvarjajte in delajte različne stvari. Vse tisto, kar vam nariše nasmeh na obraz in napolni dušo. Boste videli, kako boste z lahkoto upravljali s svojim življenjem, družino in vam ljubim. Nepotrebno se bo umaknilo, kar ste prerastli, se bo skrčilo in nastal bo nov prostor, zavel nov veter in kar naenkrat se vam bo življenje zdelo lahkotno, širše, pa vseeno ne prenapolnjeno.

Ne pozabite na OSEBNO RAST V ŽIVLJENJU.

Stalna je samo sprememba.

Sonja - Fatalke
Kje se je izgubila moja Fatalka

odlocitve@gmail.com