Mely: Beg od 'svobode'

Mely: Beg od 'svobode'
Mely

Dandanes ljudje več ali manj živimo iz dneva v dan ter s pogojenimi mislimi. Nič kaj veliko ne razmišljamo o tem kdo ali kaj smo, od kje in kaj pravzaprav sploh počnemo tu. Le redkim se uspe približati svojemu pravemu jaz-u, svojemu višjemu aspektu ali duši, ki jo je Buda poimenoval anattā – nekaj, kar je nad imenom, obliko, nad razmišljanjem. Rezultat tega je, da trdno verjamemo, da smo samo ljudje, omejeni v določenem telesu z določenim razumom in živimo v zavestnem ali podzavestnem strahu, da bo ta omejena struktura nekoč tudi umrla. Ravno zaradi tega strahu tudi ne živimo življenje s polnimi pljuči. Velika večina ljudi je vključena v raznorazne religijske ali pa duhovne prakse, ki pa so tudi pogojene, hočemo ali nočemo priznati, in na koncu le še en konstrukt ega.

Nič ni narobe s tem, da iščemo odgovore, problem pa je v tem, da iščemo rešitve zunaj sebe in se s tem oddaljujemo od skrivnosti, da imamo vse odgovore v sebi. Če izničimo ali enega po enega ugašamo, programe, ki smo jih nabrali skozi življenje, odgovori sami priplavajo na površje.

Že od nekdaj so modreci govorili o nečem, kar se ne da opisati z besedami, kar nima oblike in je čista popolna svoboda. Ta koncept so poimenovali 'samadi'. Samadi je, ko se 'zbudiš in se zaveš', da nisi samo igralec, ki igraš določeno vlogo, ki si si jo s pomočjo družbe sam pripisal, ampak da si veliko več. Sem moški ali ženska, moja družina je takšna in takšna, zaradi tega sem jaz takšen in takšen…ne… Samadi je zavedanje, da je ta oklep ali maska, iluzija, ki smo si jo nadeli, ker smo bili tako usmerjeni, nadzorovani in vodeni od zunanjih dejavnikov. Samadi je zavedanje, da je bila vse to samo igra, z določenimi pravili polarnosti in je prej kot ne služila drugim namenom, kot pa naši izpolnjenosti, sreči, spokojnosti in rasti.

Pribl. 2400 let nazaj je grški filozof Platon, kot maščevanje za umor njegovega učitelja, Sokrata, ki ga je izjemno spoštoval, napisal tekst 'Prispodoba o votlini'. Za lažjo predstavo primerjave med vednostjo in nevednostjo in posledično tudi ignoranco, je opisal skupino ljudi, ki vse življenje živijo priklenjeni z verigami v votlini in lahko gledajo le v belo kamnito steno pred seboj. Vse kar v temni votlini vidijo, so samo sence na steni, ki so zaradi ognja v ozadju, projicirale na steno podobe živali, predmetov in ljudi, ki so hodili mimo votline. Vse kar so ti ljudje poznali v svojem življenju so bile te podobe. To je bil za njih njihov svet, njihova realnost in njihova resnica. Ko se je eden od njih osvobodil in prišel iz votline, je, po prilagoditvi na svetlobo, začel prepoznavati podobe iz sten in to v povsem drugi luči, dobesedno. Od navdušenja je tekel nazaj v votlino, da pove sojetnikom kaj je videl in doživel; zakaj in kaj so te sence na steni. A sojetniki mu niso verjeli, imeli so ga za zmešanega ipd., ko bi jih osvobodil, pa bi ga celo ubili. Kljub temu, da so sedaj imeli možnost izhoda iz jame in spoznati drugačno življenje, se za to niso odločili, kajti sence so bile za njih edina logična realnost in resnica.

Mislim, da se danes ljudje z vsemi znanji, ki jih imamo trenutno na razpolago, še vedno obnašamo isto, kot so se obnašali ujetniki iz Platonove jame. Krčevito se oprijemamo samo tistega, kar nam je ponujeno in predstavljeno in zato poznano. Najbrž lahko zdaj povežete, da imajo mediji, predvsem tele'vizija', veliko zaslug za 'sence na našem platnu'.

Mely: Beg od 'svobode'

Naš razum in naše misli bi lahko bile analogija sencam na steni. Težko si predstavljamo, da so misli nekaj kar nismo mi, da so to samo informacije, ki prihajajo iz matrice v naše sprejemnike (možgane). O tem je govoril Nikola Tesla in če si pomagamo z njegovimi praktičnimi izumi v vsakdanjem življenju, bi bilo modro, da bi raziskali tudi njegova transcendentna razmišljanja, da obstaja še en svet, ki je nad našim dualističnim racionalnim razmišljanjem. Ta svet bi lahko bil samadi. Zgodba o Platonovi votlini odpira globoko filozofsko vprašanje in je res dobra prispodoba, da bi ljudje lažje razumeli, da je vse kar zaznavamo z našimi petimi čutili ravno tako samo iluzija ali Maja, kot so to poimenovali v Vedah.

Tako kot se je potrebno prilagoditi vsakemu novemu okolju je tudi pri tovrstni transformaciji zavesti potrebno veliko volje, namere in zavestnega truda. Dojeti moramo, da nismo v tolikšni meri v zaporu, kot smo zapor mi sami sebi. Dejstvo, da smo sami sebi zapor je lahko odrešujoče, saj nam ni treba od nikjer pobegniti. Po drugi strani pa je lahko zapor v naši zavesti, ki nima rešetk, še najstrožje varovan, v kolikor se nismo pripravljeni podati v neznano. In ne pozabimo, da hrabre vedno spremlja sreča.

Naš zapor je hkrati tudi največja iluzija. Zapor je identifikacija z besedo jaz, moje, naše.
Prvi korak stran od trpljenja je, ko nam uspe umakniti svojo personalizacijo (persona, ki v latinščini pomeni maska). Zavedati se moramo, da nikoli ne bomo pobegnili iz zapora, pa najsi potujemo na Machu Picchu ali pa v Tibet, saj zapor vedno nosimo s seboj.

Torej ideja ni, da se znebimo našega uma in ega, le te potrebujemo za našo izkušnjo v tej igri. Ideja je samo, da se ne identificiramo s tem, temveč da se začnemo svobodno gibati in plesati po tej, lahko zelo lepi izkušnji, da začnemo izkušati stvari take kot so, brez pretiranega hlastanja po materialnih dobrinah in predvsem brez strahu. V starodavnih učenjih so to poimenovali 'božanska igra – Lila'.

Trpljenje se lahko pojavi samo v primeru, ko se nečemu upiramo in se ne prepustimo božanski energiji, ki bo vedno poskrbela za naše dobro. Postavi pa se vprašanje: »Ali smo pripravljeni zapustiti votlino, kjer je vseeno udobje poznanega, četudi lažnega in pustiti za seboj vse, kar smo do sedaj poznali kot resnico in morda res celo odkriti, kdo zares smo?«.

Kdo si, sestra? Kdo si, brat?

Prisrčen pozdrav,
Mely
Facebook: www.facebook.com/MelyJyoti

Mely

INDIVIDUALNO Djotiš svetovanje

z vami bo Mely

vsako 1. in 2. sredo ob 17:30
(poglejte pri Dogodkih)

Djotiš svetovanje v centru MyChi traja 3 ure. Gre za poglobljen pogovor v sproščenem vzdušju, dialog, ki temelji na medsebojni zaupljivosti in iskrenosti.

Etika zaupnosti je zagotovljena.